Na nedeljsko jutro se spušča
V nedeljo zjutraj sem odprl oči,
nisem znal zasukati glave, da bi me nehala bolet.
Pivo, ki sem ga spil za zajtr, je bilo fajn,
zato sem spil še enega za posladek.
Potem sem prebrskal celo omaro
in našel najbolj čisto umazano majico.
Umil sem si obraz, počesal lase
in se skotalil po stopnicah novega dne.
Prejšnjo noč sem si zameglil um,
s cigareti in komadi, ki sem jih izbiral.
Vseeno sem prižgal prvo in gledal otroka,
ki se je igral s konzervo in jo brcal.
Potem sem šel čez cesto
in zavohal nedeljski vonj ocvrtega piščanca.
In, o, Gospod, poneslo me je nazaj k nečemu, kar sem izgubil.
Nekje, nekako je izginilo med potjo.
Na nedeljsko jutro si na pločniku
zaželim, Gospod, da bi bilo zadeto.
V nedelji je namreč nekaj takega,
da telo občuti močno samoto.
Niti smrt se ne more kosati s tem,
samota smrti je pol manj huda,
kot zvok zaspanega mestnega pločnika,
ki se spušča na nedeljsko jutro.
V parku sem videl očka
s smejočo deklico, ki jo je gugal na gugalnici.
Ustavil sem se pri verouku
in prisluhnil pesmim, ki so jih peli.
Zatem sem šel po ulici,
nekje daleč stran je odbil samotni zvon,
zdelo se je, da po kanjonu
slišijo odmevi izginjajočih včerajšnjih sanj.